Trideset, trije, eden. Minister je to imenoval primer dobre prakse.

Poslanka Svobode Alenka Bratušek je v državnem zboru ministru za notranje zadeve Franciju Matozu postavila vprašanje z eno samo številko v sebi: delež vseh zaposlenih, ki v Sloveniji dela v javnem sektorju, znaša 16,8 odstotka, povprečje držav OECD pa 18,4 odstotka. Vprašanje je bilo o deležu. Delež pove, da nas je v primerjavi z drugimi premalo.

Minister je odgovoril o rasti. Od leta 2015, ko se je začela razprava o debirokratizaciji, se je zaposlovanje v javnem sektorju povečalo za 17,1 odstotka ali za 28.665 ljudi. Če bi se rast nadaljevala z isto hitrostjo, bi leta 2028 dosegli 206.902 zaposlena. To bi bilo, je dejal, javnofinančno težko vzdržno.

Na vprašanje o deležu s tem ni odgovoril. Odgovoril je na vprašanje, ki ga ni postavil nihče.

Trideset, trije, eden

Najbolj poveden del ministrovega nastopa ni bila projekcija, ampak primer, ki ga je navedel kot dokaz, da optimizacija deluje: reforma javnega natečaja na centru za kadre.

Enajst dni namesto treh do šestih mesecev. Postopek izvajajo tri osebe, z umetno inteligenco pa bo po njegovi oceni potrebna le še ena.

Isti primer je isti minister navedel deset dni prej, ob robu novinarske konference:

"Ima izkušnje z delom na ministrstvu, ki ga je prej opravljalo 30 zaposlenih, z optimizacijo in digitalizacijo, zdaj pa tudi z umetno inteligenco, pa bi ga lahko opravili trije."

Trideset, trije, eden. Isto opravilo, dve ministrovi izjavi v desetih dneh, in številka se je oba dni zmanjšala. To je devetindevetdesetodstotni rez, predstavljen kot primer dobre prakse — in je najbolj pošten stavek v vsej razpravi, ker pove, kako je 50.000 mišljenih. Ne kot premestitev. Kot isto delo z drobcem ljudi.

Beseda za to obstaja in ni "prelivanje v gospodarstvo".

Številka 206.902 je ravna črta

Minister sam pove, od kod je vzeta.

"To je pač algoritem izračunov glede na konstantno rast, ki je bila zabeležena v zadnjih desetih letih."

Algoritem je tu vljudna beseda za ravnilo. Vzameš zadnjih deset let, podaljšaš črto za dve leti naprej in dobiš številko s šestimi mesti, ki jo lahko izgovoriš v parlamentu. Natančnost do zadnjega zaposlenega — 206.902, ne 206.900 — je pri napovedi, narisani po ravnilu, okras, ne podatek.

Povedna je druga številka, ki je ni izračunal nihče. Za rast, ki se ne bo zgodila, ima minister letnico. Za padec, ki ga vlada napoveduje, je nima.

Odštevanje

Premier Janez Janša je pred petimi dnevi na MOS-u v Celju napovedal, da naj bi se približno 50.000 zaposlenih postopoma prelilo iz javnega sektorja v gospodarstvo — brez odpuščanj, z naravnim odlivom.

Zdaj odštejmo.

Konec leta 2025 je bilo v javnem sektorju 196.123 ljudi. Matozovih 28.665 pomeni, da jih je bilo leta 2015 približno 167.500. Odštejte Janševih 50.000 in ostane približno 146.100.

To ni vrnitev na leto 2015. To je več kot 21.000 ljudi pod letom 2015. Od števila ob osamosvojitvi je oddaljeno komaj dobrih dvajset tisoč navzgor — v državi, ki je od takrat vstopila v Evropsko unijo in Nato.

Isti minister je v istem odgovoru povedal, da je število raslo, čeprav ni bilo takih sprememb, kot so bile po osamosvojitvi ali po vstopu v EU in Nato. Načrt, ki ga zagovarja, pelje kadrovsko nazaj pod vstop v EU in Nato. Obveznosti do EU in Nata ostanejo.

Kaj se zgodi z odstotkom, o katerem je bilo vprašanje

Da je Slovenija pod povprečjem OECD, je ob Janševi napovedi zapisal tudi N1. Nihče pa ni naredil naslednjega koraka.

Načrt izrecno obljublja, da nihče ne ostane brez službe — ljudje naj bi le prestopili v gospodarstvo. Skupno število zaposlenih v državi torej ostane isto, približno 1.167.000.

Če se javni sektor skrči na 146.100, delež pade s 16,8 na približno 12,5 odstotka.

Zaostanek za povprečjem OECD danes znaša 1,6 odstotne točke. Po izvedenem načrtu bi znašal 5,9 odstotne točke. Poslanka je opozorila, da smo pod povprečjem; predlagana rešitev to razliko skoraj početveri.

Ministrovega komentarja na to ni, ker ga ni nihče vprašal.

Iz katerih hiš

Ostane vprašanje, ki ga vlada obide vsakič, ko se pojavi: od kod teh 50.000.

Prvak opozicije Robert Golob je opozoril, da je na vseh ministrstvih, upravnih enotah in v občinskih upravah skupaj zaposlenih okoli 20.000 ljudi, in vprašal: "Kje bi torej rezal? V bolnicah, policiji, v domovih za starejše, v vrtcih?"

Številka je tu pomembnejša od politika, ki jo je izrekel. Če drži, je 50.000 dva in polkrat toliko, kolikor je vse državne in občinske uprave skupaj. Načrt, ki ga vlada opisuje kot rez v birokracijo, je torej aritmetično nemogoče izvesti v birokraciji. Razlika mora priti iz bolnišnic, šol, vrtcev, domov in policije — ali pa mora vlada povedati, od kod drugod.

Izredna profesorica Valentina Franca s Fakultete za upravo je za N1 povedala, česa v napovedi ni:

"Človeka pač ne moremo kar prestaviti iz javnega sektorja v gospodarstvo. Tukaj so zakonsko določeni postopki odpovedi in odpuščanja. To niso lego kocke, ki bi jih kar iz enega kupa preprosto prestavili na drugega."

Policija je njegova

Matoz je obžaloval, da število zaposlenih ni raslo v sektorjih, kot sta vojska in policija. Vladna analiza, ki jo je predstavil, kaže rast v celotnem javnem sektorju razen v policiji in vojski.

Policija je v njegovi pristojnosti. Notranji minister je torej v odgovoru, katerega glavna teza je, da je javnih uslužbencev preveč, obžaloval, da jih v njegovi lastni hiši ni dovolj. Obe trditvi lahko držita hkrati — a potem je to zgodba o prerazporeditvi, ne o številu, in številka 50.000 v njej nima kaj iskati, dokler ne veš, iz katerih sektorjev prihaja.

Enako neprijetna je primerjava vlad, ki jo je objavil N1: število zaposlenih v državni upravi je glede na trajanje mandata najhitreje naraščalo med tretjo Janševo vlado — povprečno za 28 ljudi na mesec, med Šarčevo za osem, med Golobovo za 17,9.

Zakaj je to zgodba o plačah

Janševa napoved v Celju ni bila samostojna. Padla je v isti sapi kot opozorilo o plačni reformi, ki predvideva šest dvigov, od katerih so bili trije izvedeni.

"Slovenske finance jih ob tej produktivnosti ne prenesejo, to lahko povem vnaprej, ob enakem številu zaposlenih."

Zadnje štiri besede so cel stavek. Preostali dvigi plač niso odpovedani — vezani so na to, da zaposlenih ne bo enako veliko. To ni napoved reorganizacije. To je pogoj.

Ministrstvo za finance je na vprašanje, ali to pomeni, da decembrskega dviga ne bo, odgovorilo:

"Izjave predsednika vlade na ministrstvu za finance dodatno ne komentiramo."

Finančni minister Andrej Šircelj je hkrati zatrdil: "Ne bomo uvedli nobenega Zujfa." Vlada vnaprej zanika ukrep, ki ga ni nihče uradno predlagal. To se v slovenski politiki redko počne iz dolgčasa.

In junija, ko je združeval tri resorje, je isti Matoz povedal, kako se temu reče, ko ni treba biti previden:

"Vse to pomeni, da če bo treba, bodo določena delovna mesta ukinjena zaradi podvajanja."

Česa ni

- Letnice. Kdaj naj bi bilo doseženih 146.100? Ministrova metoda — ravna črta — bi to izračunala v eni minuti. Ni je izračunal. - Razreza po sektorjih. Koliko od 50.000 iz zdravstva, koliko iz šolstva, koliko iz uprave, koliko iz občin. Brez tega je številka slogan. - Stopnje naravnega odliva. "Brez odpuščanj" je preverljiva obljuba samo, če veš, koliko ljudi letno odide samo od sebe. Te številke vlada ni objavila. - Odgovora poslanki. Vprašanje je bilo o deležu 16,8 odstotka. Odgovor o njem ne vsebuje nobene besede.

Za zdaj imamo eno trdno številko o prihodnosti — 206.902 — in ta opisuje svet, v katerem vlada ne naredi ničesar. Za svet, ki ga vlada napoveduje, nimamo nobene.